Če je um v stanju debelosti, telo ne more shujšat
7. 3. 2024
Misli ne vplivajo na telo in um nima vpliva na telo; UM JE TELO.
Kamor gre misel, tja gre telo. To je najnovejše prepričanje mnogih psihologov in znanstvenikov. Če je ideja našega uma, da smo debeli, potem telo temu sledi in se trudi na vse načine, da bo to idejo, ki tvori identiteto posameznika, podprlo in bo delovalo v smeri, da bo to idejo ali identiteto ohranjalo. Ko se v tem stanju odločimo shujšat, postavimo pod vprašaj svojo identiteto in naš ego se zamaje, zato je v tem stanju hujšanje neuspešno. To pa zato, ker delamo proti svoji identiteti ali ideji o sebi. Če bi v tem stanju igubili kilograme, bi kaj kmalu prišli nazaj, ker se bi telo na vse pretege trudilo, da bi obdržalo to idejo uma o sebi.
S posebnim pristopom, ki te ideje naše podzavesti ozavesti in na novo postavi temelje identiteti, postane hujšanje naravno in telo sledi novi ideji uma, ki se identificira kot vitko, zdravo in vitalno. Ni lahko, je pa enostavno. Zato je moje delo in moj pristop k hujšanju uspešen in dolgotrajen.
Če namreč hujšamo v stanju zavesti, ki se identificira z debelostjo, povzročamo stres. Stres je največji sovražnik telesu in zdravju nasploh. Uničuje psihično in fizično počutje in njegova definicija je precej ezoterična. Zdi se, kot bi si ga lahko lastili le najboljši managerji ali pa podjetniki. Vendar je stres veliko več kot privilegij uspešnih in je postal vsakdanjik tudi v šolah in delovnih mestih, ki niso managerska.
Kaj sploh je stres?
To je vsako počutje, ki ga ne želimo, oz. neprostovoljna napetost. Znanost je naredila velik premik v definiranju stresa in ga je poskusila definirat kot vsako stanje napetosti, ki je neprostovoljno. Ko se na primer prostovoljno odločimo za neka dejanja, ki od nas terjajo umski in telesni napor, to definiramo kot pozitivni stres; kar dokazujejo tudi meritve možganskih valovanj v stanjih prostovoljnih in neprostovoljnih stanj napetosti. Popolno umanjkanje stresa namreč tudi ni dobro, saj znanstveniki ugotavljajo, da ljudje, ki se upokojijo in živijo brezstresno življenje, prej umrejo.
Stres je torej neprostovoljno stanje, ko se um in telo znajdeta v napetosti. Če je takšno stanje prostovoljno, na telo in s tem tudi možgane nima slabega vpliva. Gre torej za način dojemanja sveta in dogodkov. Isti dogodek lahko dva človeka dojemata popolnoma drugače. Eden kot negativen stres, drugi kot pozitiven stres, ki je lahko priložnost za učenje nečesa novega.
Hamlet je rekel: Things are nor good or bad, only thinking makes them such; kar pomeni, da stvari same po sebi niso dobre ali slabe, ampak jih tako označimo z našim načinom razmišljanja, kar je poudarjal tudi filozof Heidegger. Pravzaprav so vsi filozofi to isto temo skozi stoletja že načenjali in vsakič znova iskali odgovore. Danes te filozofske teze na nek način znanstveno potrjujemo in jim dajemo imena.
Ker je um telo in vsaka celica posluša naš um in mu sledi, se ob doživljanju stresa odzove tudi telo in reagira z napetostmi, bolečinami, tesnobo, žalostjo, slabostjo,… v angleščini se telo znajde v stanju, ki mu pravimo ‘dis-ease’ in temu sledi disease, kar pomeni bolezen. Naš um ima neverjetno moč in celice so zelo ubogljive, ter um ubogajo do te mere, da storijo prav vse, da bi mu ugodile. Zato je pomembno, da vodimo um tako, da pozitivno vpliva na telo.
Lahko bi rekla, da je najpomembnejši izmed stebrov mojega protokola self care ali skrb za mentalno zdravje, ki vpliva na telo morda celo bolj kot hrana. Gotovo pa gresta z roko v roki na poti k dolgoživosti. Če dodamo še spanje in gibanje, potem je zdravje neizbežno. Moj sistem coachinga ali vodenja, temelji prav na tem umskem delu, ker je pogoj za telesno zdravje.
Dejstvo je, da je predhodnik vitkega in zdravega telesa, vitek in zdrav um. Telo samo sledi umu. Ko se dojemamo vitki, srečni in zdravi, telo sledi. Doseči te cilje je enostavno, ni pa lahko, ker smo ljudje bitja navad, ki jih živimo iz podzavesti. V ranem otroštvu gradimo vrednote in način dojemanja sveta ali pogled na svet in potem skozi to lečo gledamo na življenje. To sčasoma postane naša identiteta ali ego in če smo prepričani, da smo debeli, se nam ob hujšanju zamaje identiteta, ogrožen je naš ego. Kdo sploh smo zunaj okvirov, ki smo si jih sami vpisali v glavo? Odgovor na to najdemo pri delu ena na ena. Na novo definiramo identiteto, ki prevzame um, da potem vsaka celica v telesu sledi novi definiciji sebe in lahko postane vitka, srečna in zdrava. Ker na novo definiramo um, hujšanje ni več napor ampak logična posledica, ki je zelo naravna in ne doživljamo odpora, prisile.
